S. Mandigout je s sodelavci ugotavljal, kako dva različna tekaška treninga pod vodstvom osebnega tekaškega trenerja vplivata na maksimalno porabo kisika pri tekačih v predpubertetnem obdobju.
Skupinska tekaška treninga sta se razlikovala po frekvenci, intenzivnosti in trajanju. Medtem, ko je kardiorespiratorni sistem pri odraslih in pubertetnih tekačih dobro raziskan, je na tem področju tekaškega gradiva manj. Za odrasle je dokazan pozitiven tekaški vpliv na kardiorespiratorni sistem, a pri dovolj velki tekaški intenzivnosti, trajanju in pogostotsti tekaških treningov. Pri otrocih je nekaj študij pokazalo, da so prilagoditve na kardiorespiratorni sistem tudi pri mladih tekačih, toda le te so manj obsežne kot pri odraslih tekačih.V tekaško študijo je bilo vključenih 84 mladih rekreativnih tekačev. Njihova starost se je gibala med 10 in 11 let. Če je kateri izmed tekačev začel kazati znake pubertete, so ga iz tekaškega treninga izključili. Nihče izmed tekačev ni bil vrhunski športnik, večina pa se je ukvarjala z različnimi telesnimi aktivnosti zunaj šole. Vsi tekači so bili popolnoma zdravi. V obdobju tekaških treningov so lahko tekaški merjenci vseeno lahko nadaljevali s klasično športno vzgojo, katero so obiskovali že prej (eno uro tedensko). Tekači so bili razdeljeni v dve eksperimentalni skupini in eno kontrolno skupino.
Pred pričetkom tekaške vadbeso vsem tekačem zmerili telesno višino, telesno maso, procent telesne maščobe, kožno gubo bicepsa, tricepsa, subskapularisa in suprailiakusa. Tekači v 1. eksperimentalni skupini so trenirali 3x tedensko in sicer en intervalni trening (10x 100m, 6x200, 4x600, dolžina počitka pa je bila enaka ali večja od trajanja aktivne faze); kontinuirani tek (15-35 min 1500-4500m); in aerobna vadba z različnimi tekaškimi igrami.
Tekači iz druge eksperimentalne skupine so trenirali 2x tedensko in sicer intervalni tekaški trening in vzdržljivostni tek, vendar so v primerjavi s prvo tekaško skupino tekli krajše razdalje imeli zmanjšano število ponovitev in imeli daljše odmore. Skupinski tekaški trening je potekal pri obeh skupinah približno eno uro. 13-tedenska tekaška aerobna vadba je vsebovala tudi testiranje, kjer so tekači opravljali neprekinjeno vožnjo na kolesu (ergometru) do popolne izčrpanosti. Med vadbo so jim merili frekvenco srčnega utripa, s pomočjo analiz plinov pa še vrednost maksimalne porabe kisika, produkcijo ogljikovega dioksida, ventilacijo in dihalni količnik. Vrtenje pedal je moralo biti na hitrosti 70 obratov/minuto. Frekvenca srčnega utripa med vadbo je morala biti vsaj 80% tekačeve frekvence maksimalnega srčnega utripa. Po 3 minutnem ogrevanju so povečali obremenitve za 17-20W vsake tri minute, dokler tekači niso morali več ohranjati hitrostivrtenja pedal. Ko sta se pojavila dva od naštetih kriterijev: tekačev srčni utrip blizu 200 udarcev / minuto, vrednost porabe kisika stabilna ne glede na povečanje intenzivnosti vadbe, dihalni količnik večji od 1.1 ali pa če tekač ni mogel več ohranjati hitrosti vrtenja na prej določenem nivoju, se je vedelo, da je dosežena tekačeva vrednost maksimalne porabe kisika.
Shuttle run test sta opravljali le obe eksperimentalni skupini. Test sestoji iz nihajočega teka v eno in drugo stran - razdalja 20 m. Test meri maksimalno tekaško aerobno hitrost in maksimalno srčno frekvenco med tekom. Tekaška maksimalna aerobna hitrost se je uporabljala za določitev pretečene razdalje na vadbi, procent maksimalne srčne frekvence med tekom pa za določanje vadbene intenzivnosti, oziroma spremljanje le-te.
Med vadbo so jim merili frekvenco srčnega utripa, s pomočjo analiz plinov pa še vrednost maksimalne porabe kisika, produkcijo ogljikovega dioksida, ventilacijo in dihalni količnik.
Raziskava je pokazala, da aerobni tekaški trening organiziran 2x na teden, z 15-25 minutno aktivnostjo na stopnji intenzivnosti višje od 80% maksimalnega srčnega utripa ni izboljšala VO2max pri predpubertetnih tekačih. Napredek pa je bil dosežen v skupini, ki je trenirala 3x na teden, z 25-35 minutno tekaško aktivnostjo v stopnji intenzivnosti višje od 80% maksimalnega srčnega utripa srca. Veliko štiudij se nanaša na raziskovanje vpliva treninga na kardiovaskularni sistem. Analize študij kažejo zelo kontraverzne rezultate. Skoraj nikoli pa niso bili raziskani minimalni kriteriji potrebni za izboljšanje VO2max. Massicotte in Macnab navajata, da je izmed tekaških treningov, ki so potekali na intenzivnosti 170-180, 150-160 in 130-140, le tisti z najvišjo intenzivnostjo izboljšali VO2max. Kakor koli, niti čas niti frekvenca treningov niso bili primerno raziskani. Veliko je takšnih raziskav, ki jim vsaj ena pomembna komponenta manjka. Vseeno pa se zdi, da analiza teh pokaže na najbolj pomembni komponenti frekvenca in intenzivnost tekaškega treninga. Druga pomembna ugotovitev te raziskave je, da na efekt aerobnega tekaškega treninga sploh ne vpliva. Nekatere raziskave so trdile nasprotno, a navadno so bile te raziskave pomankljivo kontrolirane in se zato vpliv drugih ne more izključiti.
Za zaključek lahko rečemo, da tekaški trening, ki poteka 3x na teden 25-35 minut v intenzivnosti višji od 80% maksimalnega srčnega utripa izboljšuje aerobne tekaške sposobnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar