sobota, 29. avgust 2015

Akutni zvin

Akutni zvin gležna je najpogostejša športna poškodba (njegova pogostost je od 14% - 25%). Ob poškodbi tetiv in kosti so najbolj (80%) prizadete vezi gležnja. Lateralni ligamentarni kompleks na skočnem sklepu so tri vezi, od katerih je najpomembnejša sprednja talofibularna vez, kjer je pogosto čutiti tudi bolečino.
Etiologija zvina gležnja zajema dva glavna vzroka. Prvi je nepravilni, navznoter obrnjen položaj stopala pri dotiku s podlago, drugi pa zapoznela reakcija mišic zunanje strani goleni pri veliki hitrosti. Inverzijski zvini nastanejo najpogosteje pri športih z veliko spremembe smeri in dinamike, kot so košarka, nogomet, rokomet, odbojka pa tudi pri teku in skokih. Predispozicije ali dejavniki tveganja za zvin gležnja so zunanji in notranji. K zunanji prištevamo nepravilno stopnjevano intenzivnost in količino vadbe, opuščanje ogrevanja pred telesnimi aktivnostmi, nepravilno športno obutev, spremembo podlage, napačno športno tehniko ...
Med notranje dejavnike tveganja pa lahko uvrstimo anatomske nepravilnosti sklepov, mišično neravnovesje v gležnju, generalizirano ohlapnost vezi, zgodovino prejšnih poškodb, majhno sposobnost ohranjanja ravnotežja na eni nogi, preveliko telesno težo.
Zvin gležnja razdelimo glede na resnost poškodbe, ki poenostavljeno pomeni sposobnost obremenjevanja in stabilnost, v tri stopnje.
Velika večina zvinov (od 80% do 90%) se s primerno rehabilitacijo pozdravi neoperativno. Kljub temu lahko v 10% do 30 % ostanejo nekateri smptomi. Zlato pravilo obravnave RICE (počitek, led, kompresija in dvig uda) se v prvih dneh po poškodbi vedno bolj nagiba k funkcionalnemu zdravljenju z zgodnjo, obzirno mobilizacijo poškodovanega sklepa. Vodena mobilizacija pozitivno vpliva na metabolno dejavnost tkiva, sposobnost obremenjevanja in pospešeno proizvodnjo kolagenskih vlaken, zato se ta v prvih treh tednih po poškodbi, ko zorijo in oblikujejo končno brazgotino, orientirajo paralelno, s tem pa preprečijo atrofijo tkiva. Smer gibanja ne sme posnemati giba ob poškodbi.Imobilizacija sklepa je dovoljena samo od 24 do 48 ur po poškodbi, daljša ne, saj precej prispeva h kasnejši togosti sklepa, mišični atrofiji in izgubi ravnotežja.
V tej fazi s pravilno izbiro in kombinacijo različnih fizioterapevtskih ukrepov hlajenja, protibolečinske, lasarske, ultrazvočne ali magnetoterapije, prečne frikcije, kineziotapinga, terapevtskimi vajami in opornicami dosežemo željene rezultate. V veliko pomoč in v športnih krogih vedno bolj priljubljeni so tudi električni stimulatorji. Večina najnovejših aparatov, ki jih je zdaj mogoče dobiti v prosti prodaji, vsebuje vnaprej nastavljene programe. Z njimi lahko uspešno odpravljamo oteklino (program vaskularizacije), bolečino (različni programi TENS) in preprečujemo atrofijo mišic oz. povrnemo primerno mišično maso. Zavedati se moramo, da bolečina močno zmanjšuje sposobnost hotene mišične kontrakcije. Mišični elektrostimulator lahko doseže aktivacijo skoraj vseh mišičnih vlaken različnih tipov in v nekajkrat daljšem časovnem intervalu, kot je sposobna mišica sama, brez neželjenih stranskih učinkov.
Ko se končuje celjenje tkiva, se navadno vključijo tudi tako imenivani re-hab trening po poškodbi. V trening se vključujejo vaje primerne za zviti gleženj. To so  proprioceptivne vaje na gibljivi deski ali mehki nestabilni blazini. S tem izboljšamo občutek za ravnotežje in živčno-mišični nadzor skočnega sklepa. Po šestih tednih preidemo na polno gibljivost in moč tudi v smeri poškodbe ter postopno na polno športno dejavnost. Pogoj za zadnjo sta normalna gibljivost gležnja ter sposobnost za hojo in tek brez težav. Moč mišic, skočnega sklepa, sonožni poskok, poskok na eni nogi in cik cak poskoki naprej in nazaj morajo doseči vsaj 90% nivoja primerjalno z zdravo stranjo.
Viri:
Rusjan, M. (2010). O poškodbi in morebitni domači rehabilitaciji z elektro stimulacijo. Pridobljeno 10.2.2013, s http://bit.ly/12ZMAqV.

Ni komentarjev:

Objava komentarja